Knjiga o Kogu

KNJIGA O KOGU
(KRAJEPIS IN ZGODOVINOPIS)

DSC_2320

Naš kraj je leta 2009 dobil svojo knjigo, svojo zgodovinsko kroniko, ki ni samo zgodovinski prikaz, ampak zgodovinsko potrjena identiteta kraja in Kogovčanov.

Kronika Koga avtorja domačina Tončeka Luskoviča je nastajala dalj časa, saj je avtor gradivo zbiral že od njegovih gimnazijskih let, v šestdesetih leti prejšnjega stoletja. Zbiranje arhivskega gradiva in drugih podatkov o njegovem rojstnem kraju je nadaljeval v času študija v Ljubljani in pozneje, ko se je zaposlil v Ormožu. Avtor je gradivo črpal predvsem iz dokumentov, ki jih hranijo Pokrajinski arhiv v Mariboru, Zgodovinski arhiv na Ptuju in Deželni arhiv Joanejum iz Gradca. Pomemben vir so bile tudi šolske in cerkvene kronike, dnevniki domačinov in seveda ustne informacije starejših Kogovčanov.
Tako je nastalo obsežno delo, ki obsega kar 543 strani in kar se da celovito predstavlja zgodovinske, geografske, antropološke in etnološke značilnosti Koga.
Avtor Tonček Luskovič je v uvodu svoje knjige med drugim zapisal:

»Pravzaprav je vseeno, kdaj se je vse skupaj začelo. Dokončno je odločitev dozorela, ko sem v uredniškem odboru zbornika Ormož skozi stoletja, ki ga je vodil dr. Peter Pavel Klasinc, spoznal, da tudi za tako majhne vasi, kot so kogovske, obstaja ogromno pisnega in drugega gradiva, ki lahko zbrano in urejeno predstavlja svojevrstno pričevanje o preteklosti in življenju tukajšnjih ljudi.

 

In ti ljudje si takšno pričevanje zaslužijo, zaslužijo zato, da se ponovno ozavestijo kot ljudje in da bodo smeleje zrli v svojo prihodnost. Preteklosti Kogovčanom ne more vzeti nihče. Svoj rojstni kraj in vse, kar je povezano z njim, nosijo v srcu. Preteklost jih druži v sedanjosti, jim budi upe in daje smisel življenja.

Od davnin je bilo tako. Kogovčani so živeli svoje življenje, tu na obrobju domovine in neprestano trpeli krivice. Krivice so jih bolele, obupali niso. Ostali so ponosni, zavedni in trdno povezani z zemljo.

Ta prvinska povezanost z zemljo, navezanost goričancev na rodno grudo me je spremljala ves čas, ko sem zbiral podatke, pisne vire, se pogovarjal z ljudmi. Hodil sem po zaprašenih arhivih, muzejih, brskal po šolskih kronikah. In čedalje bolj me je postajalo strah, ali bom vse skupaj uspel urediti v smiselno celoto.

Še bo treba hoditi po arhivih, predvsem tistih v Avstriji (v Štajerski deželni arhiv v Gradcu) in drugod. Pa tudi takrat zgodba ne bo sklenjena. Vedno bo ostalo kaj za raziskovanje preteklosti poznejšim rodovom.

Kot največji »dosežek« svojega raziskovanja štejem dognanje, da so bile zmotne dosedanje ugotovitve o prvi pisni omembi Koga. Dokazal sem, da je prva pisna omemba starejša vsaj dvesto let in da se Kog v pisnih virih prvič omenja leta 1293.

Z dr. Golcem z Inštituta Milka Kosa pri SAZU sva ugotovila, da je eden zadnjih Valvasorjevih potomcev, ki je živel v Sloveniji, umrl na Kogu leta 1914.

Prav tako so za prihodnje raziskovanje pomembne cerkvene knjige Župnije Sv. Bolfenka, ki so jih Nemci leta 1941 prenesli v Minoritski samostan na Ptuju in smo jih odkrili čisto po naključju, ker niso v nobenem arhivskem katalogu. Te knjige, ki zajemajo obdobje med letom 1880 do 1940, so dragocen vir za nadaljnja raziskovanja.

Ob zadovoljstvu, da sem zaključil dolgoletno delo, pa pa nosim v srcu grenkobo, ker teh podatkov o rojstnem kraju nisem uspel pripraviti prej. Srčno sem si želel, da bi prvi kritik moje knjige o Kogu bila mama, ki me je naučila ljubiti rojstni kraj, rodno grudo in ki mi je privzgojila ljubezen do lepe slovenske besede.

Od nje sem vedno črpal moč in navdih, njen dnevnik, ki ga je pisala od začetka druge svetovne vojne do pred nekaj leti, ko so jo moči začele zapuščati, je bil dragocen vir, ki sem ga uporabil pri zapisovanju dogodkov iz polpreteklosti.

Naj bodo torej ti zapisi tudi spomin nanjo, ki ji ni bilo dano užiti učenosti širnega sveta, zato je svet spoznavala skozi knjige, ki so bile nepogrešljiv del njenega življenja.

Zato to knjigo poklanjam njej, čeprav je ne bo mogla več prebrati. Prepričan sem, da bi je bila vesela bolj kot spomenika iz brona.«

* * *

Knjigo je ocenil tudi znani slovenski zgodovinar dr. Janko Prunk, ki je Luskovičevo delo ocenil tako:

»Tonček Luskovič je svojim rojakom Kogovčanom in vsej slovenski javnosti podaril prelepo knjigo, ki je mnogo več, kot izpričuje njen naslov. Knjiga ni samo prispevek h kroniki Koga, ampak resnična, prava antropološka študija Koga in njegovih prebivalcev.

Bralca osupne in razveseli z obilico podatkov, lepo analiziranih in predstavljenih v enaindvajsetih smiselnih poglavjih. Ta prikazujejo geografski in krajinski prostor Koga (oz. njegove krajevne skupnosti, med obema vojnama samostojne občine, še poprej v habsburški monarhiji pa kar nekaj občin), ga opisujejo in analizirajo z ocenami nekaterih najpomembnejših slovenskih strokovnjakov kulturne antropologije, dr. Franja Baša in dr. Antona Trstenjaka.

Predstavlja Kogovčane in njihov značaj, navade in njihovo dolgoletno temeljno gospodarsko dejavnost ter eksistenčni položaj. Oboje, krajina in ljudje, s svojimi navadami, z razmišljanjem in delom, pa tvori bistvo zgodovine ali kronike nekega kraja, pokrajine ali človeške skupnosti.

Zgodovinski kroniki Koga oz. njegove krajevne skupnosti je posvečenih kar nekaj poglavij, od antike do našega časa. Druga poglavja pa prikazujejo posamezne segmente življenja Kogovčanov skozi zgodovino, ki s tem pridobivajo meso in kri. Ti segmenti so gospodarjenje (predvsem vinogradništvo), zadružništvo, od prvih oblik v začetku 20. stoletja do socialističnega zadružništva. Tu je izredno prepričljiv v orisu položaja viničarjev, te posebne skupine prebivalstva, znane v slovenskem merilu samo na Spodnjem Štajerskem.

Nekaj poglavij govori še o razvoju šolstva, cerkvene organizacije, kulture, kulturnih spomenikih in uglednih Slovencih, doma na Kogu oz. v njegovi krajevni skupnosti.

Z Luskovičevo knjigo se je Kog uvrstil med ne tako številne slovenske kraje, ki so dobili dobro vsestransko antropološko in zgodovinsko monografsko predstavitev. To mu bodo, če še živi med Slovenci njihova najpristnejša lastnost, zavidali mnogi, tudi večji kraji.

Avtor je v svojo knjigo vložil veliko premišljevanja, dela in spretnosti. Naredil jo je na podlagi zelo obsežnega gradiva, ki priča o vseh mogočih življenjskih področjih. Luskovič je gradivo skrbno preučil in ga soočil z znanstvenimi ocenami o življenju prleškega prebivalstva. Toda njegovo delo je njegov izvirni avtorski prispevek, ki po strokovnosti nič ne zaostaja za strokovnimi razlagami zgodovinske ali antropološke stroke, čeprav je avtor pravnik.

Razlago za takšno kvaliteto njegovega pisanja vidim v njegovem temperamentu in značaju, tipičnem za ljudi, ki jih opisuje, za Kogovčane. So bistri, zgovorni in se znajo tudi dobro pisno izražati. O tem govori cela vrsta imen s Koga in iz okolice, ki jih avtor predstavlja v posebnem poglavju. V vsej slovenski javnosti so dobro znani: publicist, predvojni politični organizator ter narodni heroj Jože Kerenčič; publicist, novinar in urednik Božidar Borko; pesnik, pisatelj, skladatelj, šolnik Rudolf Vrabl; vinogradniški strokovnjak, pisec strokovnih člankov v domači in tuji literaturi; ravnatelj vinarske šole v Mariboru Anton Puklavec, ter med njimi mnogi drugi, tudi ugledni zdravniki.

Razmišljam, če ni talenta in veselja do pisanja Kogovčanom vsadil pisatelj, duhovnik in slovničar, znani Peter Dajnko, ki je napisal kroniko župnije.

Pravzaprav je to vseeno, ljudje s Koga znajo razmišljati, pisati, delati in ustvarjati dobrine za dušo in telo. Ena takšnih najboljših je njihovo vino, eden njegovih najboljših pridelovalcev, priznan v Sloveniji in v inozemstvu, pa je tudi Kogovčan Stanko Čurin.

Tonček Luskovič je svojo knjigo napisal poznavalsko, prepričljivo in lepo. Zato je bilo potrebno znanje, veliko razmisleka in dela in še nekaj zelo pomembnega – ljubezen do Koga in njegovih ljudi. Avtorju iskreno čestitam in želim, da bi bralci uživali v branju ter zavesti, da jim je rojak Tonček Luskovič postavil prelep človeški spomenik.«

Dr. Janko Prunk

Komentarjev še ni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja